Zgoraj napisano pomeni, da se moram v soboto stlačiti v večerno obleko, ki je narejena tako na 'tight', da v njej ni prostora niti za mišjo dlako (le zakaj bi jo rabila?), če pa preveč shujšam, mi pa grozi, da jo dobim dol pri kolenih.
In zato moram telo lepo oblikovati. Seveda v enem tednu - saj, to se da, kajne?
No, malo za šalo, malo za res, vseeno sem ponosna, da me je v nedeljo fant spravil na kolo in naredila sem turo od Škofje Loke do Ljubljane. Najdlje sem, do takrat, prišla do Kranja, pa še takrat vsa v solzah, da me vse, od ušes pa do nog, boli in da "greva čim prej nazaj", kolesarjenje je beda in podobno.
V svoj podvig nisem bila najbolj prepričana, ker se vsako jutro vozim v Ljubljano (z avtom) in vem, da je pot precej dolga. Še več, vem za vse klance, ki sem jih v mislih preštela takoj, ko je ideja o kolesarskem dnevu padla. Ok, dva sta, zame, precej huda.
"Pa saj bo šlo, ti to zmoreš," sem se bodrila.
In res je šlo. Že takoj ko sva zavila na cesto, je imel Klemen okoli 30 metrov prednosti. Takrat je bilo najhuje, ker so me noge že začenjale boleti. In potem je kmalu prišel še košček 'off roadinga', kjer me je treslo k pr' norcih in res sem mislila odnehati. No, ampak potem sva se že bližala Medvodam in mislila sem si, da, saj ni tako hudo. Imela sva še kratek postanek, noge so se mi obupno tresle. Najboljše od vsega je bil spust. Takrat si si lahko malo spočil, zadihal in si napolnil baterije.
Ki so se mi skoraj popolnoma izpraznile na največjem vzponu pri Mednem. Prav spomnim se, kaj sem razmišljala. Namreč, bilo je tako: Klemen je do takrat vedno pred menoj vozil, a pred klancem sem ga začela prehitevati. Ne zaradi bahanja v smislu 'kdo bo prej', ampak zato, ker sem dobila neko moč, 'lift of', ki mu moraš prisluhniti, mu dovoliti, da te vodi ipd. in začela poganjati. Bolj strmo je šlo, nižje (tiste, hitreje vrteče) so bile prestave. Bila sem kot stari fičko, ki se v prvi prestavi trudi prehiteti subaru imprezo ;) Najprej sem jaz vse prehitela, jih lepo ovirala, potem so pa oni, nadvse sveže in spočito, švignili mimo mene. Po tem vzponu sem si resnično opomogla šele na začetku Celovške.
Po dveh urah (res sem počasna, a naj povem nekaj v svoj bran: veter ni pihal z nama, ampak pihal proti nama) sva prispela na cilj. Prišla sva do mene domov. Tam sva v avto naložila kolesi in se odpeljala nazaj proti Škofji Loki. Cilj izleta je bil dosežen: šla sva v Ljubljano po moj avto, ki sva ga potrebovala za neko slikanje. Verjetno sem tudi zato, ker sem nujno morala priti do avta, prišla na cilj.
Kolesarstvo mi je postalo všeč in odločila sem se, da vsaj trikrat na teden sedem na kolo (bomo videli kako dolgo me bo držalo). Vse, kar sedaj še potrebujem je … kolo (imela sem sposojenega). But first, kolesarske hlače, saj sem v teh dneh rahlo 'poškodovana' (od sedeža) in sedenje, danes in včeraj, ni prav nič prijetno.
In v nedeljo sem napravila pravo veliko buško na piščali. Takoj me je zaobljela groza, kje, na večerni obleki za predajo krone, imam preklano krilo. 'Uh, še sreča, da na levi!' ;)
Tako, take in podobne, so moje priprave na sobotni spektakel, predaje krone naslednici.
Upam, da bom do takrat, še v enem kosu.
Tole pa je nastalo potem, ko sem, po krajšem počitku, pozirala ob svoji Ford Fiesti:
Pozdravček, T.