Pred nekaj meseci bi lahko odgovorila, da mi pač mahajo ljudje v avtomobilih - ko sem imela avto še polepljen z nalepkami miss Universe, se je to kar nekajkrat zgodilo in se mi zdelo prav nič nenavadno - hecno mi je bilo le, koliko buljenja je bilo. Bilo je tudi nekaj objestnosti in šopirjenja, ampak to smo že pozabili in v spominu so ostala le prikupna mahanja deklic iz zadnjih sedežev - saj se ne sliši preveč kripi, ha? :)

No, in sedaj, ko nimam več nalepk, mi je pomahal gospod Policaj !!! Prvič, odkar imam vozniški izpit se mi je zgodilo, da me je ustavil policaj. Tega sem se vedno bala … zagotovo, zoprna situacija … Razlogi za strah:

- ali ga bom sploh videla, da mi maha???

- kje za vraga se bom ustavila ??? - 'primerno mesto' je namreč zelo relativen pojem - morda kakšen jašek?

- ali se bom sploh ustavila (ne zaradi prevelike hitrosti, ampak zato, ker takrat človeka (no, vsaj mene) popade strah in kdo ve, na kakšen način odreagira)

- pa še marsikaj, ampak ne bom napisala, saj sem že zdaj verjetno izpadla totalno čudna :)

Kakorkoli že, OPAZILA sem ga, kako mi z nekim semarofčkom oziroma rdečim loparčkom maha. BRAVO JAZ !!!! In potem še zapeljala na 'primerno mesto' in se ustavila. Še enkrat, BRAVO JAZ !!!! Obenem pa sem razmišljala, ali imam vse dokumente s seboj, in bila potem jezna nanj, ker sem zaradi njega podvomila vase - dokumente imam vedno s sabo - in nato še razmišljala v kakšnem prekršku sem bila.

In "kontrola prometa" se je kmalu sprevrgla v "prekršek". Dejansko sem bila v prekršku in sicer, ker sem se pripeljala po glavni avtobusni postaji v Ljubljani, kjer sem morala nekoga odložiti. No, za ta prekršek nisem vedela in očitno tudi ne znam brati prometnih znakov. Vljudno ga vprašam, kako pa naj nekoga odložim na avtobusni postaji in mi pravi, da naj gre z avtobusom - kam? Na avtobusno postajo ??? Želela sem biti žleht, saj se v takšni situaciji v meni zelo hitro prebudijo hudički, a nisem mogla biti. Čutila sem avtoriteto. Hierarhijo - čudno, nisem si mislila, da bo gospod Policaj kdaj nad mano :) No, saj tudi ni bil … Kakor hitro sem se odpeljala, sem se namreč spomnila tisoč in enega vica o policajih in bila pomirjena nad slednjimi dejstvi:

- ob ustavitvi vozila nisem naredila štale v prometu, ampak kot profesionalka zapeljala na stran :)

- izvedela sem nekaj novega (kar btw, vedo že mnogi:)

- kljub prekršku, sem se odpeljala le z opozorilom

- in bila vesela, da se ni zgodilo še kaj hujšega - konec koncev sta bila v bližnjim srečanju POLICAJ in BLONDINKA !!! ;-)

Vi pa le glejte na cesto, da ne spregledate kakšnega policaja!

P. S.: Ta post mi ni najbolj povšeči, a sem ga objavila zato, ker: 1. sem se odločila, da bo imel september 5 objav; 2. bo v četrtek objava v Tedniku o bloganju in se moram delati, da fuuul blogam ;) Le toliko, da veste! :)

T.

Vstop v medijski svet je lahko precej strašna zadeva … precej travmatična izkušnja. In tudi, ko si enkrat v njem, se "zabava" šele začne. Zame so najslabša stran medijskega sveta, objave na internetu in potem komentarji spodaj. Da o forumih sploh ne bom govorila in tu si je vsa "estrada" enaka: "Branje le-teh je rahel psihični samomor."

V času, ko sem postala miss, sem bila že marsikaj: kura, grda, gnusna, pleh p**** in podobno. Še mnogo hujše. Uh, kako je bilo težko napisati te besede. Ne le, ker sem pisala "o sebi", ampak zato, ker so to RES grde besede. Hujše od preklinjanja. Gotovo sem kakšnemu res kura, marsikomu grda, ampak že dolgo časa ne vem, zakaj to objavijo in povejo celemu svetu. Če si jaz o neki punci nekaj mislim, potem to povem prijateljici, ki mi je zares blizu in ponavadi govorim o punci, ki jo poznam. Sploh ne bom začela razmišljati o ljudeh, ki objavijo take komentarje. Brez veze. Nima veze … Če se želijo nahraniti, naj pač se. A vsi smo ljudje, vsi pač delamo tisto, kar mislimo, da je prav, kar nas veseli in podobno.

Da presekam:

Zakaj sem se odločila za ta post? Zaradi 2 stvari: ko v medijih (predvsem tu mislim internet) berem članke o raznoraznih prireditvah in ko je govora o obiskovalcih le-teh, novinarji ponavadi napišejo takole: "veliko znanih oseb slovenske medijske scene ni bilo videti, kot vedno pa so prevladovale misice raznoraznih nazivov." OUCH!!! Tudi oni dajo velikokrat našemu nazivu negativen prizvok. In to boli.

Kljub temu, da sem se na miss Universe prijavila resnično kot brezglava kura - po naključju - sem tekmovanje v trenutku vzljubila (morda ima tu tudi zmaga kakšen prstek vmes:). In ga resnično zelo spoštujem. Konec koncev gremo me, misice, na svetovno tekmovanje v tujino, kjer po svojih najboljših močeh predstavljamo in promoviramo svojo državo. In to ni hec!!!

Veliko ljudi me ne bo razumelo, tudi se mi ne da predolgo razlagati, ker je ura pol enih ponoči in sem rahlo utrujena, zato bom prešla na 2. razlog zakaj pišem: zaradi deklet, ki mi enkrat na mesec, včasih še redkeje, pišejo na mail. In me sprašujejo vsemogoče o tekmovanju miss Universe, o mojem medijskem pojavljanju, o mankenski poti in podobno. Seveda so 1. stvar o kateri pišejo, pohvale za dobro delo in včasih še malce občudovanja - to mi ogromno pomeni in ZA VAS, DEKLETA, JE VREDNO PELJATI NAPREJ!!! Pa saj veste, vedno mi lahko pišete in vedno se bom potrudila, da vam kar najbolje odgovorim na vaša vprašanja.

Hvala vam in pozdravček, T.

je rekel Nodi. Iz risanke Prihaja Nodi. Zdaj je aktualnejši bacek Jon - zgolj za informacijo za tiste, z otroki.

Uh, in kako sem piskala, ma kaj piskala, trobila, vpila, rezgetala, če želite, da bo bolj slikovito. Razložim? oki :)

Torej … hladno ponedeljkovo jutro. "Uživam v začetku jeseni. V jutranjih meglicah. V mističnosti pokrajine, ko se peljem zjutraj v Ljubljano." Pred mano je precej zapolnjen začetek tedna, ki ga začnem s pisanjem bloga in nato nadaljujem v izbiranju stilinga za fotografiranje za revijo Eva. Jutro prehitro mine in že se zapodim skozi vrata na opoldansko snemanje. Škljoc, škljoc in fotograf naredi svoje, posing, posing pa jaz svoje :) in že odbrzim v center, kjer imam probo za neko modno revijo. Tu se vse začne.

Tekoče stopnice me pripeljejo do dogovorjenega mesta za pomerjanje oblačil, kjer ugotovim, da od pričakovanih oseb, še ni nikogar … Počasi prihajajo. Tako je vedno. In vedno mi je žal, da s seboj ne vzamem kakšne knjige - no, saj tako hudo spet ni, a vseeno sem z nekim brezveznim kracanjem po beležki videti precej bedna. Kakorkoli že, po dobre pol ure so organizatorji, ki to niso, pripravljeni, da začnemo. Pa dajmo.

"Ti probaj to, ti pa to." "Nak, zamenjajta." "Pa vidve tudi." "Ne, ne, ne, preveliko ti je." "Zamenjaj s tem." "Probaj raje to." takšni in podobni stavki letijo vsepovprek kakšne pol ure. Vmes ugotovijo, da sta dve manekenki presuhi za modno revijo, kljub temu, da se za nami vrti modna revija z okostnjaki. Hmmmmm. Pa tudi z ostalimi niso zadovoljni. Baje, da nimamo pravega odnosa. Nič navdušenja. Energije. Spoštovanja. Do oblek? Do njih? Manekenke potihem načrtujemo protest. Tudi nam ni všeč njihovo obnašanje. Z rahlo osornim tonom jim razložimo, da je to proba!!! Da imamo pač vsi svoje stvari in da proba ni odsev energije na modni reviji. To bi lahko že vedeli …

In vsaka pri sebi dodamo, da če rabijo kure, ki bodo nad vsem narejeno navdušene, se niso obrnili na prave punce. Jaz sem ponosna in spoštujem vsako oblačilo, ki ga nosim. Pa kaj stane nekaj deset ali pa nekaj tisoč evrov. Nima veze. Modna revija je modna revija in če si za to plačan, se vedno maksimalno potrudiš. Haloooo!!! Zakaj moramo razlagati? Zakaj se zagovarjati?

Dve uri kasneje odvršimo (na metlah?) vse razjarjene in šokirane. Sčasoma se pomirimo. A pred tem sem PISKALA, TROBILA in NORELA!!! In na račun dogodkov zgoraj je nasrkal marsikateri voznik, ko sem se vozila po Ljubljani. Sicer ne čisto brez razloga - veliko je pač norcev na cesti - a vseeno mi ne bi bilo treba trobiti s tako intenziteto. Ah, pa kaj potem! Malce bolje sem se pa vseeno počutila :)

Minili so dnevi in modna revija je že mimo. Kako je bilo? Čudovito!!! Strasti so se medtem pomirile in oddelali smo svoje. Mi smo bili zadovoljni, oni pa tudi … vsaj tako pravijo. Veliko pompa za prazen nič. Morda pa le ne za prazen nič. Morda pa so se le kaj naučili. Mi pa verjetno tudi … konec koncev mora biti stranka zadovoljna - in nasmeh nič ne stane, kajne?

Lep vikend, T.

Oziroma je že tu! Nekateri so malce melanholični, saj so kopalke in kratke hlače po hitrem postopku zamenjali puloverji in dolge hlače. Ampak jaz jesen OBOŽUJEM!!!

Jesen nosi nekaj čarobnega. Spremembe. Smo v času, ko gre vse zelo hitro mimo nas - dnevi minevajo kot bi mignil in če je danes šele ponedeljek, bo 'jutri' že skoraj konec tedna. Danes se nam to zdi super, saj komaj čakamo konec tedna, a že v sredo zvečer se bomo zamislili kam je šel teden. In jeseni se mi zdi, da vse počasneje teče. In to je super! V sredini septemba si vedno naredim zalogo knjig, ki jih nato ob večerih v postelji prebiram. In potem se do vratu pokrijem z debelo odejo in mi je fajn!

Če damo vse te podnebne spremembe na stran, jemljemo poleti sonce zeloooo samoumevno. In težimo kako je vroče in uh, kako soparno. Iščemo senco. Jeseni, še bolj pa pozimi pa se soncu nastavljamo kot martinčki, ga spoštujemo in obožujemo. Nimamo ga dovolj!

In da omenjam vseh teh novih modnih smernic za jesen-zimo!!! :) juhuhu!!! Zdi se mi, da sem v zadnjih treh tednih napisala že ničkolikokrat JESEN-ZIMA 08/09 ;) in sedaj so tu še dnevi, ko dejansko lahko nosimo nove kose oblačil. Nove barve,  materiale … da se človeku zmeša! Moja barva za to jesen je vijolična-v vseh svojih prelepih odtenkih. Uh, in zelena in rumena, oker, siva, črna … kar želite, to dobite!

Pri meni pa je še nekaj prišlo v modo - če sem jih 22 let postavljala ob stran, z njimi grdo ravnala, jih slinila, žvečila in grizla, so sedaj v SPA tretmajih - v nebesih, imenovanih Alessandro, Dior, Chanel, Klein. Ne preseravam se, le razvajam jih. KOGA? nohte!!! Moje uboge ljubčke, ki so komaj prestali svojo najhujšo nočno moro - moje zobe ;) so tudi drugače precej strašni na pogled, a njim še veliko bolj! Tisti, ki me poznajo več kot pol leta, vedo za mojo grozno razvado, za problem imenovan grizenje nohtov in obnohtne kožice. To je kronično. Tega se ne moreš tako lahko znebiti, odvaditi. Grozno je! Roke so neprestano v ustih in revčke obdeluješ kot ti zapaše.In tisti, ki ste me šele zdaj spoznali moje nohte obožujete in me sprašujete kako to, da so tako lepi in jih hvalite. Uh, kako jih to godi - in meni tudi. In če sem jih prej skrivala, roke dajala v pest in rokave vlekla do konic prstov, jih sedaj ponosno razkazujem. 

Pred tem sem poizkusila vse - grenke lake, ki so kmalu postali precej zanimivega okusa, umetne gelirane nohte - moj osebni rekord, da sem jih dala dol je kakšnih 8 ur!!! Vse se da, če se hoče!!! In če sem jih hotela gristi, sem jih. Če sem hotela dati dol trdovraten gel in močno lepilo, sem ga. In kar je najpomembnejše, če sem res, res, RES želela imeti lepe nohte, mi je to v mesecu dni uspelo.Vse kar sem na dopust vzela je bila kremica od Alessandra za hitrejšo rast nohtov in lak za čvrste nohte (tudi Alessandro. Znamk tu ne objavljam zato, ker bi te stvari dobila zastonj in sedaj želim in potrebujem promocijo, ampak zato, da komu tudi pomagam pri temu zelo trdovratnemu problemu – meni je pomagalo, morda bo tudi vam).  

In sedaj so lepi in jih razvajam. S tem:

 pa tudi z barvo melancana (Dior) in z vinsko rdečo (CK). Svetujem vam, da pri močnejših prigmentih investirate v malce višji cenovni razred, saj se razlika vidi že v enem nanosu laka (pri teh lakih je namreč zadosti le en nanos in ne trije). Pravijo, da gredo modni dodatki v jeseni na nohte - i like that! ;)

In ker sem malce obsedena z modnimi revijami, sem še nekaj ugotovila - kar precej stvari se v njih ponavlja - to mi ni všeč. Stajlingi so si izredno podobni, eno obleko, en kos oblačila lahko vidimo v treh različnih revijah - rada bi videla več inovativnosti! In več osebnega pristopa pri člankih - da je iz pisanja razvidno, da je tista oseba, ki je bila zadolžena za članek, za predstavitev nečesa, dejansko vsaj približno poizkusila to "čudovito" zadevščino, ki jo "morate nujno imeti!!!!

Zdaj pa hitim na snemanje za revijo Eva in to z vijoličnimi nohtki ;)

Jesenski pozdravček, T.

Današnji dan je za meni prav posebno punčko prav poseben. Nekaj zelo drugačnega od tega kar je bila vajena. In kot bi mignil, smo iz vrtca presedlali na šolo. "O joj!" Fant me je poizkušal pomiriti in prepričati, da 1. razred devetletke sedaj pomeni malo šolo, torej včasih zadnje leto v vrtcu. Ampak jaz zagotovo v mali šoli nisem imela take šolske torbe, ogromnih razsežnosti! To lahko smrdi le po šoli!!!

To je moj 1. šolski dan (ne ravno … poizkušala sem najti fotografijo iz 1. razreda, pa mi nekako ni uspelo. Ta je nekje iz 3.). In čeprav sem bila največja v razredu, je moja šolska torba še prevelika zame. Ne vem prav dobro kaj sem takrat čutila, upam pa se trditi, da nekaj blazno navdušena prav gotovo nisem bila - tudi po sliki sodeč! :) Sem pa v brskanju starih slik naletela na "Spomine" - to je knjiga, v katero starši od otrokovega rojstva pa do 1. šolskega dne, zapisujejo svoje in otrokove spomine. In na zadnji strani piše:

GREM V ŠOLO

datum: 1. september 1992

v šolo me je peljal: mamica in očka

grem v razred: 1. c

"Začela sem hoditi v šolo, pa čeprav sem stara šele 6 let in pol. Sem najmlajša v razredu in največja. Učiteljica Andreja pa pravi, da tudi najboljša. Zelo dobra sem v matematiki, lepo berem velike tiskane črke, malo manj dobro pa mi gredo male tiskane črke. Hodim tudi v podaljšano bivanje, da sem lahko veliko s svojimi sošolkami." - "Spomini" so krasna zadeva! :) 

Moj edini spomin iz 1. razreda je ta, da smo risali jabolka. Rdeča. Jaz sem namesto jabolčkov delala očitno srčke s peclji. Ni mi uspevalo ravno najbolje, a sem k sreči dobila pomoč, ki je prišla v obliki najboljše prijateljice.

Prav nikoli nisem po krasnih počitnicah z veseljem šla v šolo. Rada sem le kupovala potrebščine. Eno leto so bili moderni kužki in razne ljubke živalice, spet drugo pa je bilo popularno sadje na platnicah zvezkov.

Letos pri nižjih razredih ne morem mimo Winxic, za starejše mule in mulce pa so tu RBD-jevci. In včeraj, ko sem bila v knjigarni, je malo manjkalo, da bi si naredila zalogo svinčnikov, zvezkov, barvic in vsega, nujnopotrebnega za preživetje enega leta v šolskih klopeh. Uh, to so me prsti srbeli! In potem še vso to leposlovje - da se človeku od vsega lepega zmeša! Noro, noro, noro lepo je bilo! Všeč mi je bilo tudi, ker me ni nihče ni motil in spraševal "če mi lahko kaj pomaga". "Gospa, saj si še sama ne morem pomagati!" bi ji odvrnila, medtem ko sem svoj nos tiščala v sveži tisk knjig s čudovitimi platnicami.

Malce sem zašla s poti, pa kaj potem. Želim le zaželeti lep in poln novih vtisov 1. šolski dan! Nas pa čaka sedaj slab mesec izpitov, nato pa se tudi mi zasidramo v šolske klopi.

Ne vem kaj se je spremenilo, a zelo se veselim novega šolskega leta. Morda pa so za to krivi vsi ti bleščeči se kuliji in novi zvezki!

Pozdravček, T.