naravnost sovražim! Ali bolje: veseli december, ki to ni!
Sori, ampak pač ne vidim what's the big deal …
ja, ok, v decembru je kup luštnih dni, ko se obdarujemo, ko smo v družbi svojih bližnjih, v krogu družine in podobno. Super, ampak zakaj je potem december najbolj depresiven mesec? Morda mesec s celo največ samomori?
Ker, ko je nam fajn, drugi toliko bolj trpijo. Ker tega nimajo.
Letos je tudi pri meni malce drugače … veselega decembra se ne veselim oziroma mi to, da je prišel, nič ne pomeni. Tudi silvestrovega se ne veselim. In niti ne začenjejte z vprašanji kje bom to noč, ko se od starega poslovimo in nazdravimo novemu in podobne neumnosti, ker se mi ne sanja. Vem le, da novega leta ne bom praznovala. Zame bo to le še en dan, le še ena noč. Če bo žurka, pač bo - se bomo imeli fajn, a to bo le še ena 'party night'. Tudi novega lista ne bom obračala in nobenih novoletnih obljub in ciljev si ne bom zadajala. Konec koncev moje življenje prav lepo teče, zakaj bi ga pretresala z nekim novim načinom življenja, za katerega vem, da bo 'zdržal' le nekaj tednov. Ne, jaz grem naprej in se ne ustavljam in obračam nazaj.
Edino za en dan oziroma večer imam že do potankosti narejen načrt in se ga neizmerno veselim - božični večer! No, to je pa lepo! Letos sem napredovala in mi bodo dovolili skuhati kar dve jedi in še eno sladico - bravo jaz! Kar predstavljam si, kako bo. Na obraz se mi že riše nasmešek, ko jih vidim, kako v debelih plaščih sopihajo po stopnicah navzgor. V stanovanju jih čakamo že tri družine - ki je v bistvu ena :) in nato pride še četrta. Punčka mi skoči v objem, fantek pa se zapodi v stanovanje in že odkriva, kaj bi lahko ušpičil. Komaj ju osvobodimo težkih plaščkov, že prideta peta in šesta družina. Ta veliki. Tudi njih se razveselimo, a se obenem umaknemo iz hodnika, saj je premajhen za vse te noge in nožice. Otroka zvabimo v raj igrač, medtem ko čakamo, da nas s prisotnostjo razveseli zadnja, sedma družina. Čakat jih grem na stopnišče. In pridejo. Deklica mi na lice pritisne mrzel poljubček, fantek pa mi hiti razlagati o njegovih avtomobilih. In vsi smo zbrani. Odločno preveč nas je za tako majhno stanovanje, a vseeno se za vsakega najde prostor za mizo, ki se šibi od slastnih jedi … Kako gre naprej, si lahko predstavljate. Veliko je vreščanja, morda kdaj tudi kakšen jok, a vseeno se imamo krasno. Po jedi gremo prižgati svečko najbolj srčnemu članu družine, potem pa se zapodimo v darila.
Od spomnimov na pretekle božiče sem se popolnoma raznežila, zato bo bolje, da končam. Konec koncev je do takrat še dolga, jaz pa imam tako 'sposobnost', da bi o tem večeru kar sanjala in sanjarila.
Pa ne morem! Odpravljam se v deževen ponedeljkov dan … ah, ja
T.