Že? Neeeee!!!!!

Pa je tako. Še včeraj je bil 1. november. In danes pogledam na koledar in dojamem, da nas od veselega decembra ločita le dobra dva tedna!! Ne vem, če mi je to všeč …

Za veseli december vem, da mi ni všeč. Vem tudi, da me v njegovi sredini po vsej verjetnosti čaka svetla točka. Nadvse se je veselim, a vseeno me prehiteva. Začelo se je s štetjem mesecev, končuje se s štetjem dnevov.

Predno se bom začela veseliti novega leta, se moram oddolžiti staremu. Zame je veliko naredilo. Konec koncev je meni in moji družini dalo nazaj življenje, ki je že usihalo.

Ne vem, zakaj sploh rabim novo leto … Ne vem, kaj vse me še čaka in zopet se bo treba dokazovati tisoč in enemu človeku. AH, s tem se bom obremenjevala 2. januarja. Takrat pa bom že razmišljala o praznovanju rojstnega dne in smučariji, tako da mi ne bo hudega :)

Do takrat bom zaužila vsak dan preostalega novembra! Predlagam, da vi tudi!

T.

Nekdo bi moral prepovedati, da sedem takšna za volan …

Včasih si prav želim, da me ustavi policaj … to bi bila zabava :) morda pa bi dobila kazen zaradi zamaskiranosti … ne vem , presodite sami

na fotkanju Kaj je videl delfin?

dogodek Sense - predstavitev eliksirja

na poti na Brnik - fotkanje za Majo Ferme

:)

T.

Prisrčen pozdravček vsem, ki ste danes zajadrali na mojo spletko. Upam, da se počutite 'domače' ali kako naj se izrazim :)

Vsakega mnenja, pohvale, kritike bom vesela!

Lepo, da ste tu !!!! :)

Tjaša*

je bolje.

Verjetno je že jutro, saj skozi vrata slišim prekladanje loncev, prižiganje štedilnika in srebanje kave. Odprem oči. Spala bi še. V sobi je čista tema, zato ne vem koliko je ura. Telefon imam zabrisan daleč stran. Je že dan? Nočem da pride. Hočem spati. Iti nazaj v sanje. Nočem realnosti. Preložim se na bok in poizkušam zaspati nazaj. Ne gre! Stara zgodba. Treba bo vstati, ni druge. Pomanem si oči in z desno roko začnem iskati očala. Uh, sedaj temo dobro vidim. Ena noga iz postelje pa potem še druga. V trenutku, ko začnem po sobi ropotati, se odpro vrata, sledi jim prisrčen dobro jutro. Kavica je že nared, ravno prav ohlajena.

A jaz se vseeno ne dam in nočem, da se dan začne. Pred mano je znova polno zapolnjen dan, sestavljen iz sestankov in raznoraznih obveznosti. Jaz hočem nazaj v posteljo. Tam me nihče ne bo grdo gledal, tu ni nobene realnosti. Je moj svet, svet, ki si ga želim, a ne morem dobiti. Pismo, zakaj ste me zbudili? Pustite me vendarle sanjati.

Sedem za mizo, za katero sedim tudi zdaj in pišem. V roke vzamem rokovnik. Toliko ljudi je treba poklicati? Pa zakaj? Kako? Ne morem jih. Zakaj ni nikogar ob meni? Zakaj nihče ne naredi tega namesto mene? Vsi so že odšli. Že tako zgodaj … Vržem se v kruti realni svet in se odmajem do kopalnice. Ja, kakšna pa si? Sledi projekt 'spraviti se skupaj'. Lase bomo kar počesali v čop, ker se mi jih ne da umivati. Med urejanjem se sprijaznim, da bo treba stopiti v dan. Čez čas zakorakam skozi vrata. Pričakajo me dežne kapljice. Začuda me razveselijo.

Ko začnem svoj dan, si vedno želim, da bi ga začela prej. Še bolj zgodaj. Ker je vedno lep. Nima veze kako se počutim. Dan je vedno lep in vedno me pričaka z optimizmom. Zato mu ne morem dati ničesar drugega kot dobro voljo.

Dan se prevesi v večer … Sedaj je že malo težje, ker vem, da me jutri čakajo novi izzivi in ne vem, če jim bom kos. Toliko polen je pred mojimi nogami, toliko stvari je za razčistiti, za dogovoriti se, da bom raje ostala v postelji!

Pa ne bom! Globoko v sebi vem, da ne!

Ne odgovarjajte. Tudi meni kdaj pustite, da se zrušim. Vsakič znova se sestavim v boljšo osebo!

T.

Zadnji dan v oktobru je vedno krasen!

Pa kaj potem, če zunaj dežuje, če je mrzlo … je dela prost dan in je dan, ko se lahko malce namaškaramo. Vem, da veliko ljudi noč čarovnic gleda postrani, češ, da je to ameriška tradicija in podobno. Še enkrat: pa kaj potem! Meni je všeč. Sicer se nikoli pretirano ne našemim, vedno pa okrasim stanovanje. In tako sedaj okoli mene žarijo grozeči obrazi buč in nad mano letijo čarovničke. Čudovito je!

Poleg tega si vsako leto kupim vsaj eno malenkost, da se malce zamaskiram. To ni nikoli cela maska, saj nimam nobene želje po tem, da bi dan preživela v potenju pod težko plastično masko na obrazu in čudnimi oblačili. Ne! Moja maska za lansko leto so bili hudičevi rožički, ki sem jih na glavi nosila cel dan. Zaradi njih sem na sebi sicer čutila veliko začudenih, osuplih in zgroženih pogledov, a nič za to!

Tudi letos sem nekaj - ne, nisem čarovnica! :) verjetno se mi za to ne bi bilo treba kaj pošteno zamaskirati, kajne? :) ne, nekaj drugega sem. Žal ne povem, saj bom 'rekvizit' porabila še za nekaj drugega, ki pride kmalu na vrsto (upam, da že čez dober mesec:)

Vsakoletna želja izrezljati bučo, se tudi letos ni uresničila. Na žalost sem zopet našla milijon razlogov, zakaj je ne morem naresti. Prav tako ne bo čarovniške pojedine ali zabave. Vesela bom že, če bomo šli na kakšno bloody mary :) (bljak!)

Kljub temu in kljub vsemu, uživam! Dan je bil lep, večer bo še lepši, pa četudi bo preživet na kavču, s kakšno kriminalko v roki in s psom v naročju. Grozljivk pač ne bomo gledali, ker jih naravnost sovražim!

… zdaj, ko malo bolj pomislim, nisem prava halloween navdušenka. Nič strašenja in grozljivosti zame, hvala lepa!!!

Čarovniški pozdravček, T.

Ta post pišem v mislih že dober teden … od takrat, ko je prišel v najino življenje. Od takrat, ko sem dobila Medota. Po obdobju plišastih živalic, kužkov, muck in nenazadnje obveznih medvedkov, sem v svojem 23. letu starosti zapet našla pot do najljubšega 'medvedka'. Dobila sem pravega Medota.

Celo svoje življenje sem živela v prepričanju, da sem mačjeljubka, a me je že njegov prvi pogled prepričal v to, da sem definitivno večja navdušenka kužkov. Bila sta ljubezen in predanost na prvi pogled! Navdušil me je v trenutku in tudi ime zanj je bilo izbrano v trenutku. Mucki in njihova posebnost seveda niso šli v pozabo, a sem mnenja, da ti pes da veliko več. Tudi veliko več zahteva, ampak veselje, ki ga pokaže, ko pridem domov, je nepopisno in vedno znova me spravi v boljšo voljo. Tudi, ko sem najboljše možne volje, ima čar, da jo z mahanjem repa in navdušenjem, še poveča, povzdigne v višave.

V desetih dneh smo skupaj preživeli že ogromno lepih trenutkov. Moral je spoznati vso klapo, sledil je obisk veterinarja, razglistevanje, kopanje, strah, igranje, grizenje. Prišli so tudi prvi sprehodi, prvi flexi, prva ovratnica, prvi popoldanski spanec. Vse je novo - tako zanj kot zame!

V prihodnje si zagotovo kupim knjigo Psi za telebane (tu definitivno sem teleban:), saj mojo kepico želim najbolje spoznati in poznati.

Danes smo imeli čast slišati njegov prvi lajež ;)

Krasno, da je pred nami podaljšan vikend, saj bomo neznansko uživali. Pa četudi bo dež!

Veselim se vseh nepredvidljivih obnašanj, trenutkov … ne vem, kaj me čaka, vem le, da se bomo zagotovo imeli lepo, saj imamo drug drugega neizmerno radi. In vem tudi to, da Medota ne bom 'izkoriščala' za snemanja za raznorazne revije, saj je to naravnost trapasto in zelo nepotrebno. Sliko, ki sem jo objavila, sem jo dala zgolj za to, da si ogledate ta sladki bonbon :)

Uživajte v podaljšanem vikendu in ga preživite po svojem okusu!

Pozdravček, T.

Vsepovprek govorimo, kako čas hitro teče, da je danes šele ponedeljek in 'jutri' že petek, da nam po službi, faksu ali obveznostih ne ostane nič prostega časa in podobne oslarije. Ja, prav ste prebrali, to so oslarije. Tudi sama z največjim užitkom jamram o pomanjkanju ur v dnevu, o tednih, ki prehitro minevajo, a vseeno je vse to navaden b*** shit! :)

Že nekaj časa sem nesramno zavistna bratrancu in njegovi življenjski sopotnici. Onadva izkoristita vsako minuto dneva in za konec jima še ostane čas za čaj, za pogovor, za druženje … HOW DO THEY DO IT? Te čarovnije nisem razumela … kako imata lahko tako polno življenje? Nesramneža! Njuni življenjski zgodbi ne bom razlagala, naj povem le, da imata še otroka, ki sta nadvse prijetna in lepo vzgojena in skupaj preživljajo veliko časa. Z njima se veliko ukvarjata. Če se ne bi, ne bi bila taka angelčka - in nisem pristranska! (morda malo, ker imam vse štiri neizmerno rada, ampak vseeno tu poizkušam biti čim bolj realna). Njihovi vikendi so vedno zapolnjeni z raznoraznimi izleti, pikniki in tudi če so doma, ne ždijo vsak v svojem kotu, ampak se skupaj imajo fajn.

In ko tako z zavistjo opazujem njihovo življenje, se vprašam, kako je to sploh možno? Pred dobrim tednom sem odkrila recept. Več dela, obveznosti in ciljev kot imaš, 'počasneje ti čas teče' - to sicer ni res, bolje bi bilo, da se izrazim, da bolj ceniš in izkoristiš prosti čas, čas za uživanje. Med šolskimi počitnicami sem nekega dne zagledala fantka, ki se je zdolgočaseno potepal naokoli. Vprašala sem ga kaj počne in odgovoril mi je, da se dolgočasi. Nato sem ga povprašala, ali se že kaj veseli začetka šole in odklonil mi je. Nadaljujem z vrtanjem in ga vprašam zakaj.

"Ker se v šoli ne bom mogel igrati."

In pogovor je stekel dalje ter se končal tako, da sem mu povedala, naj se kar veseli šole, saj bo potem bolj cenil svoj prosti čas. Da se ne bo več tako zdolgočaseno potepal in se spraševal kaj naj počne. Gledal me je z velikimi modrimi očmi in si gotovo misli, 'kaj pa ti veš, neumnica, ki se ne znaš več igrati'. A takrat sem ugotovila, da sem v bistvu pridigala sebi. Več dela ko imaš, bolj ceniš prosti čas.

Zaradi mojih zadnjih načrtov in K.-ja, se najin prosti čas začenja šele okoli devete, pol desete ure zvečer. Ni problema, še bolj uživava. Še bolj ceniva najin čas. In najini vikendi so res najini.

In bolj sem srečna in zadovoljna sama s seboj, saj ne gnijem več tako močno kot sem to počela prej :)

Konec koncev, kdo pa je rekel, da je življenje pesem?

T.

Vprašanje, ki ga ne maram prav dosti. Okej, priznam, počasi ga začenjam sovražiti.

Zakaj?

Zato, ker, kaj te briga, kaj je novega ;) ne, saj, ni tako hudo, rada govorim o novostih, a problem je, ker se tisti trenutek, ko me to kdo vpraša, ne spomnim ničesar zanimivega.

A: "In kaj je kaj novega s tabo?"

B: "Pa nič … Saj veš kako je … Delam …" (dolg premor) - kaj delam? Kaj pa že delam? OMG, saj ne delam prazvaprav NIČ! Čakaj no, hitro se nekaj spomni! Ampak nekaj zanimivega, da ne boš izpadla tako boring. - "Ja, no zadnjič sem delala eno modno revijo … In zdaj imam v kratkem še eno … Pa saj veš, zdaj se je začel faks (AHA!) … In ti?"

In ugotovim, da sem totalno bedna oseba. Pa daj no, izprsi se, povej za tvoje projekte - to se mi pa ne da! Problem je, da vedno, ko imamo kakšno snemanje, takšna in podobna vprašanja prihajajo na plan. In jaz? Niti koščice jim ne vržem za obiranje … in 'boring' je zdaj prerasel že na kvadrat! In potem, ko se ne spomnim, kaj sem delala prejšnji teden, začnem lapati o "saj veš, zadnjič smo delali Polzelo in zdaj so fotke prišle ven" (ja, like pred pol leta si delala za Polzelo in fotke so zunaj že dobri mesec!) Daj, spomni se kaj boljšega.

In se ne! Spomnim se kaj sem delala pred pol leta, ne spomnim pa se prejšnjega tedna! :( SAD! In potem sem ubogo dekle, ki nič ne dela. UUUUU, vem kaj delam - životarim in tečnarim!!! To bo to! To mi je pisano na kožo, še posebno zadnje - tečnarjenje. Prejšnji vikend sem prišla do ugotovitve, da sem stara. Stara in pika. In ta današnja mladina … totalno sem zgrožena!!! Saj vem, da je sleng kul in ne vem še kaj, ampak resnično me je postalo strah, da bodo WTF, OMG in podobne neumnosti, počasi izkoreninile slovenščino. To se mi ni zdelo nikoli mogoče, ampak mi, govorci, ohranjamo jezik živ. In če ni govorcev, ni jezika. In v Koloseju tisto soboto definitivno ni bilo govorcev slovenščine!!! Skoraj sem popenila. Tako, da sem skoraj hotela iti za gručo deklet in tisto z OMG želela pošteno zlasati! Vsi heci o stavkih kot so 'grem doga walkat', so postali kruta realnost. Za češnjo na vrhu smetane pa sem šla kasneje še na KOSTANOV piknik! Kaj narobe? NIČ! Vse je super druper fantastik!!!

UUUU, po temeljitem premisleku vem odgovor na 'kaj je novega?' in 'kaj počenjaš?' -

T: "Uresničujem svoje sanje in moj poglavitni projekt je izid knjige še pred koncem leta!!!" Bomo videli kako mi bo uspelo, ampak je pa dober odgovor, kajne? :)

Pozdravček, T.

Sedaj že veste, da obožujem jesen … je predpriprava na moj najljubši letni čas. Ki je moj najljubši le zato, ker imam takrat rojstni dan. V resnici, je jesen tisto pravo. Ko si začnemo nabirati zaloge za zimo :) lahko na bokih (kar je največji minus tega letnega časa), lahko v shrambi, ki vodi le do tega, da se kopičenje na bokih prestavi na naslednji letni čas. Jaz si zaloge pripravljam v obliki skladovnice knjig, ki jih potem berem celo jesen in zimo, pa seveda, le kako bi lahko pozabila na zalogo novih jesenskih oblačil :)

In to jesen je moj ljubček James Patterson, ki ga, zavita v toplo in mehko odejo, goltam kot nora. In do začetka zime želim imeti vseh trinajst knjig o Alexu Crossu (hmmm, ravno se mi je utrnila dobra ideja za seznam daril veselega decembra:)

Pustimo dejstvo, da se oktobra zopet začenjajo predavanja in raje uživajmo v nabiranju kostanja in v kostanjevih piknikih. Enega smo imeli prejšnji teden … ampak smo kostanj le klatili z dreves in ga kopičili v posode … čakaj malo, kam je pa šel ves tisti kostanj!!!! Danes skličem družinski sestanek, da najdem krivca za izginuli kostanj :)

No harm done … ta vikend bom nabirala le zase in se potem le jaz z njim basala. Hihihi!

Lansko leto se spomnim, da sem bila obsedena z nabiranjem odpadlega listja. Ki sem ga potem dajala v knjige (imela cel herbarij:) in potem, ko sem javorjeve liste ali pa tiste od kostanja plastificirala, delala knjižna kazala. Letos še vedno vlečem odsedensot s knjigami, le avtor se je spremenil (lani je bil Dan Brown (se mi zdi) + J. K. Rowling) in komaj čakam, da odkrijem novo obsedenost - ta, s škornji, plašči in torbicami se mi zdi sooo last season :) u, ravno sem se spomnila moje nove obsesije - Prijatelji, od sezone 1 pa vse do 10 ;) sedaj sem pri 8. in že objokujem zadnji del desete, ker potem pa ne vem kaj bom sama s seboj. O ne, morda bom morala iti ven iz stanovanja in morda celo na faks!!! :)

Še en razlog, zakaj ljubim jesen: ogromno dela! Nove kolekcije se namreč ne morejo predstaviti kar same od sebe in zato je mesec oktober krasen za moj študentski račun!!! :)

Še en jesenski pozdravček, T.

Ko sem bila v fazi predajanja krone, sem kolesarila. In hitro ugotovila, da to ni zame - za občasno bo kar v redu, ampak neeee za enkrat ali večkrat na teden. Prav tako mi kolesarjenje ni pisano na kožo, ker je sezonsko omejeno. In to zame pomeni le še en dodaten razlog, da se ne grem več!

Jasno mi je bilo, da tako ne bo šlo več naprej … in se sprijaznila s tem, da potrebujem exercise (o joj!). Vse se je zaćelo v prvi polovici avgusta v trgovini Hervis z nakupom telovadne naprave - niti slučajno ne povem katere, ker se mi boste smejali ;) - ok, povem: leg magic! Priznam, top šop me je uročil in minuto kasneje sem odbrzela iz trgovine z novo pridobitvijo, takrat še 'težko škatlo'. Prišla domov, vsa vznesena in začela trgati. Hitro sestavila in začela delati. Na začetku ni tako lahko, ampak se navadiš. In že čez par dni sem začela vaditi s polno paro - s 3 minutami dnevno, ki so kmalu prerasle v 5 minut - presegla priporočeno! JUHEJ! Postala sem rahlo obsedena z vadbo in hotela vedno več. Potem pa sem se nekega zaspanega jutra 'ustavila', počasi srkala kavico in se začela spraševati, kam vse to pelje. Ne pravim, da "biti športnik" ni dobro, oziroma, da je naresti nekaj za svoje telo, slabo, ampak bala sem se, da se bo vse to sprevrglo v nekaj večjega. S svojim telesom nisem bila nikoli preveč obremenjena - tisti, ki me dobro poznate, sedaj zmajujete z glavo, ker veste, da sem imela/imam sem ter tja kakšne izpade, ki pa se hitro pomirijo. Vedno sem se sprejemala tako kot sem in se z vadbo nisem kaj dosti obremenjevala. Enkrat, pred leti sem šla na body pump in skoraj umrla. Po 20 minutah sem šla ven iz dvorane in nikoli prišla nazaj - tako da, NE, HVALA! Ampak zdaj … ta vadba me je nekam posrkala; v stanje, ki ga ne poznam. Želela sem več - naresti še več za telo, saj je leg magic bolj božanje. Hmmmm, what to do? Niti slučajno si nisem želela postati obsedenka s fitnesom ali pa z aerobiko, prosim, da mi o kakšnem body attacku ali tnz-ju sploh ne govorite.

A realnost je taka, da bo nekaj treba delati - konkurenca v manekenstvu je vedno boljša in nič ne prizanaša s svojimi izoblikovanimi nogami ipd. ;-)

Potem pa je prišel: gospod Pilates!!! Od ust do ust je prišel do mene in prosila sem prijateljico, da me vzame s seboj. Prej sem se dodobra pozanimala, če je veliko skakanja in podobnih, zame zelo nepotrebnih stvari in bila srečna nad vsemi, zame zelo primernimi odgovori :)

Seveda ste sedaj tudi ugotovili, da sem rahlo za časom … pilates je bil vendarle v modi pred leti :) pa kaj potem! Meni ustreza! In ne zanima me, če govorijo, da je to bolj crkljanje. Meni ni. Oziroma je. Ravno prava mešanica vsega!!! Zopet na stara pota - presegi vsepovsod! In spet želim še več. In tako pride torek, ko imam zvečer pilates. Pa me pokličejo iz revije Obrazi za snemanje za editorial - tudi te imajo! ;) in se dogovorimo po mojem pilatesu, ki ga bom imela kot predpripravo za fotkanje - BIG MISTAKE! :) še danes okrevam … povem vam, ena ura pilatesa + štiri in pol ure poziranja - not good combination …

A vseeno sem danes pripravljena na novo dozo ;-) Šport, pa nima veze kateri, te resnično (lahko) zasvoji!

Stay tuned, da vidite kaj sledi :)

T.